V preteklih dneh sem prejela veliko mailov in spodbudnih besed glede ideje gibanja Reci DA življenju. Nekateri od njih že pridno pišete sezname svojih izzivov. 
Včeraj zjutraj, ko sem se zbudila, ni bil dan kot vsak drug. Bil je »dan D«. 40 rojstni dan! Čakala sem kdaj me bo zajela panika in tisti »slab« občutek o katerem so mi pripovedovale nekatere 40-letnice. Pa ga ni bilo. Zajelo me je navdušenje in odločila sem se, da bom ta dan izživela čisto po svoje. Odločila sem se, da začnem na »dan D« dokončno živeti polno življenje in prevzamem volan življenja v svoje roke. Soočila se bom s 1. izzivom.

1. izziv: jahanje konja kot način premagovanja strahu

Poklicala sem jahalno šolo in se dogovorila za uro jahanja. Ko se je dogovorjena ura približevala, sem vedno bolj občutila že znane občutke strahu in vznemirjenja v želodcu. Trenerju sem razložila kaj je razlog mojega prihoda in imela sem srečo, saj mi je namenil najstarejšega konja. »Ta konj je tako star, da ne čuti več veliko, med drugim tudi vaših občutkov strahu, hkrati pa je zelo počasen in miren,« mi je zatrdil trener. Idealno! Za prvič. Ko sem se soočila s konjem iz oči v oči in sem ga morala pobožati, med nama pa več ni bilo ograje, sem se skoraj premislila. A ker to ni v moji naravi, sem imela kmalu v rokah krtače in pričela s čiščenjem. Nekaj minut kasneje sem ga zajahala in ob tem začutila veliko nesigurnosti, predvsem pa se nisem počutila varno. Na konju namreč nisi privezan kot v Gardalandu, poleg tega pa je bil, sicer zelo miren konj, zelo nemiren, ker so ga ves čas obletavale muhe in se jih je ves čas otepal. Trener je bil zahteven in mi je naložil kopico vaj za ravnotežje, ki sem jih morala izvajati na konju. Tako sem počasi postajala vedno bolj sigurna. Ko mi je predlagal, da greva poskusiti jahanja v kasu, sem si mislila: »Ne, ne…to pa res ne bo šlo. Katapultiralo me bo iz sedla.« Pa sem vztrajala in si prigovarjala: »Petra, to je čudovito doživetje! Uživaj v teh trenutkih.« Po nekaj minutah, no petnajstih minutah, jahanja v kasu je trener skoraj obupal nad menoj, ker nikakor nisem mogla ujeti ritma, poleg tega pa sem bila dosti zakrčena in moja drža je bila obupna. Postavljala sem mu nešteto vprašanj, saj nisem vedela kako naj bi jahanje v kasu sploh izgledalo. Na njegovo presenečenje sem ujela ritem in osvojila pravo držo, tako da sem na koncu jahala brez, da bi se oprijemala sedla.

Nisem še rekla zadnje besede

Zaključek: izredno doživetje! Kljub temu, da sem se soočila s 1. izzivom in lahko poleg naredim kljukico, me žene dalje želja po tem, da konja občutim, da sva kot eno in da med jahanjem začutim občutek svobode ter sproščenosti. Z jahanjem vsekakor nadaljujem.